Pisanje video scenarijev

Pisanje za uho, ne za stran

Besedilo, ki se dobro bere na papirju, pogosto zveni narobe, ko se govori. Dolgi stavki, ki so elegantni na papirju, predstavniku odvzamejo sapo. Besede, ki se jasno berejo, kot so številke, akronimi in blagovne znamke s čudnimi črkovanji, ovirajo glasovnega igralca. In gledalec ne more dvakrat prebrati stavka, ki ga je zamudil.

Pišemo v kratkih govornih enotah in vsak osnutek preberemo naglas ob merilniku. Pri naravnem tempu okoli 140 besed na minuto 60-sekundni video drži približno 140 besed, kar je bistveno manj, kot pričakuje večina strank. Ta omejitev prisili rez, ki naredi besedilo učinkovito: eno sporočilo, rečeno jasno, namesto petih, rečenih hitro.

Besedilo, ki si ga lahko privoščite filmati

Najdražja težava z besedilom je prizor, ki si ga nihče ne more privoščiti. »Gosta mestna ulica ob zori« zveni preprosto, a stane dovoljenje za lokacijo, ekipo in zgodnji začetek. »Izdelka v uporabi v treh panogah« pomeni tri snemanja. Vprašamo po formatu in proračunu že v briefu in pišemo prizore, ki se prilegajo, bodisi live action, animacija, posnetek zaslona ali oseba, ki govori v kameru.

Besedila prihajajo v dveh stolpcih: kar gledalec sliši na eni strani, kar vidi na drugi. To prepreči, da vizualije ponavljajo glasovni zapis besedo za besedo, in daje režiserju ali animatorju jasna navodila brez ločenega srečanja. Za družbenovidenjske videe prvih pet sekund deluje brez zvoka, saj jih mnogi gledalci nikoli ne vklopijo.

• Live action: manj lokacij, več bližnjih posnetkov, ljudje, ki so na voljo tisti dan
• Animacija: vizualne metafore, ki jih lahko zgradimo enkrat in ponovno uporabimo v prizorih
• Posnetek zaslona: pravi vmesnik, s potjo skozenj, skriptirano klik za klikom
• Govoreča glava: krajši posnetki, napisani z lastnimi frazami predstavnika